Moj prvi stik z Njo, moja prva izkušnja

Kako sta mi Srce in Duša hrepenela po Dotiku, po Spoznanju, po odkrivanju Sebe. Kako mi je bila duša hvaležna, da se bo lahko igrala v vseh dimenzijah sveta.

Da ne bo omejena več na izkušnjo osebnosti, da se bo razvijala, vse do Neba in nazaj. Ko sem se je prvič Dotaknil, se je ONA dotaknila mene. Ni besed, je le izkušnja, ki te obogati z vsem, kar je. Začetno pričakovanje, kaj bo in kaj ne, me je še v glavi oviralo pri doživljanju Sebe. Začelo se je počasi, neopazno a globoko. Bolj ko sem se umirjal, bolj sem začel čutiti Utrip. Utrip česa ali koga, sem se vprašal. Utrip Življenja, mi je odgovorila. Kako me je Utrip prebujal v Življenje in mi odpiral vpogled vase; kako sem čutil, da me pripravlja v izkušnjo, da mi pripravlja telo, da bo preneslo vso energijo, in kako mi energijo spreminja v nekaj več za doživljanje! Kako je vsa energija odtekala iz mene, tista stara, boleča, utrujena, v glavi se je začelo bistriti! Prostor se je začel širiti v meni, bil sem presenečen, malo napet, kaj se bo zgodilo. Kar naenkrat sem se zavedal, da sem »izginil« in bil nekje drugje, brez oblike, brez prostora, brez časa, brez telesa. Kako zanimiva Dimenzija, sem čutil. Nisem mogel misliti, sem se pa zavedal. Koliko zavedanja gre skozi mene oziroma postajam to zavedanje.

Ko sem se ponovno zavedal in začutil svoje telo, svoje misli in občutke, mi ni bilo nič jasno, kaj se je zgodilo. 🙂 Primerjal sem z drugimi duhovnimi potovanji, ki sem jih že do tedaj doživel, pa nisem mogel najti besede, stavka, da bi opisal to stanje zavesti. Tudi ko se je moje stanje zavedanja zlilo v stanje Enosti, ni bilo enako. V stanju Enosti sem potoval skozi vrata, portale, prečkal mostove skozi čas in prostor, zlival se z drugimi Bitji, ampak to je bilo drugačno, posebno, unikatno, še ne doživeto …

Premišljeval sem mesece in mesece, kaj se je zgodilo. Ni mi dalo miru, dokler ne dobim besede, stavka, da to poimenujem, da pokažem smer … Kako priti do tja, če pa nisem šel skozi nobena vrata, noben portal … in v moji trenutni zavesti je ostala neznanka.

Tisto »drugače« mi je ostalo in me hkrati vleklo, a kaj, ko je bilo tako nepoznano v trenutni zavesti … Kje sem bil, kje je ta prostor, če pa prostora sploh ni bilo!

Tako različno od stanja Enosti, ki sem ga bil vajen doživljati skozi vodene meditacije, terapije, doživljanja Sebe … kar nimam besed!

Spraševal sem se, ali lahko to doživim samo jaz ali bodo tudi drugi doživljali »Isto«. In tako se je začela pot spoznavanja, odkrivanja Baterije Življenja.
Kakšen blagoslov oziroma darilo je za našo dušo, duha in vse, kar smo.

Po šestih mesecih doživljanja Baterije Življenja sem dobil besedno zvezo, ki mi je potešila željo v duši, da bi poimenoval tisto dimenzijo oziroma tisto stanje zavedanja: A La Had ~ kjer Je Vse Enako Oddaljeno.